Pagina 43 - Juliana_Book_slo

43
Aconitum angustifolium Rchb. - ozkolistna preobjeda
Preobjede (Aconitum sp.) so eden najbolj strupenih rastlinskih rodov. Po grški
mitologiji naj bi te rastline zrasle iz sline triglavega psa Cerbera, ki je stražil
vhod v podzemlje. Na vratu so mu mrgolele kače, njegov ugriz je bil tako
strupen kot kačji pik. Preobjede vsebujejo različne alkaloide, najbolj strupen je
akonitin, ki ohromi središče za dihanje in krvni obtok. Spadajo med smrtno
nevarne strupene rastline. Poznali so jih že v starem veku in z njimi zastrupljali
konice kopij, mečev in puščic. Z njimi so zastrupljali na smrt obsojene. Poznalo
jih je tudi ljudsko praznoverje, saj so jih ženske nekoč na kresni večer metale v
ogenj, ker so verjele, da se bodo na ta način znebile vseh nesreč. V Sloveniji
raste osem vrst preobjed, ki imajo modre ali rumene cvetove, ki nas po obliki
spominjajo na čelado oziroma na čeveljce, zaradi tega jih ponekod imenujejo tudi bogovi pantofelčki, čeveljci matere
božje ali Marijini šolnički. Najbolj znamenita naša vrsta je endemična ozkolistna preobjeda. V zemlji ima gomoljasto
odebeljene korenine. Steblo je visoko do pol metra in redko olistano. Ima velike, drobno oziroma ozko deljene liste,
listni roglji so široki 1 do 3 mm. Stožčasto, rahlo socvetje ima gole vejice, spodnji cvetni peclji so daljši od cvetov in
lokasto ukrivljeni. Cvetovi so svetlo modri in najvišji cvetni list, ki ga imenujemo čelada, obdaja obstranska
medovnika. Uvrščamo jo v družino zlatičevke (Ranunculaceae). Ozkolistna preobjeda raste na kamnitih vlažnih
traviščih, med visokimi steblikami, med stajskim rastjem na pašnikih, na meliščih in ob potokih v montanskem in
subalpinskem pasu v bohinjskih gorah, Krnskem pogorju, v Breginjskem kotu in na Sabotinu nad (Novo) Gorico. Eno
nahajališče ima tudi v Beneški Sloveniji. Klasično nahajališče ima v Bohinju ob Bohinjskem jezeru, kjer ga je v
začetku 19. stoletja našel erfurtski botanik J. J. Bernhardi. (Praprotnik, N., 2003: Endemična ozkolistan preobjeda. Gea
13 (6): 65.)
Adenophora liliifolia (L.) A. DC. - navadna obročnica
Uvrščamo jo v družino zvončičevke (Campanulaceae). Navadna obročnica je
zelnata trajnica, ki je visoka 30 do 100 cm. Ima enostavne liste. Kimasti
zvonasti cvetovi so združeni v grozdasta socvetja, ki so svetlo vijolične barve
in dišijo. Vrat pestiča je mnogo daljši od venca in štrli daleč ve. Pri dnu ga
obdaja cevast obroček. Po tem znaku se tudi razlikuje od rodu zvončica.
Strokovno ime izvira iz grščine. Aden je žleza, foros pa je noseč. Na robovih
listov in čašnih listov so namreč žlezaste dlačice. Slovensko ime obročnica pa
nas spominja na to, da je vrat pestiča pri dnu v obročku, na katerem so tudi
medovne žleze. V Sloveniji raste na vlažnih traviščih, med grmovjem, v
gozdovih in na gozdnih robovih na Kočevskem v dolini Kolpe in v Zasavju v
okolici Hrastnika in Zidanega Mosta. Splošno je razširjena v vzhodni in srednji Evropi, na Kavkazu in v Sibiriji in je
ena od evrazijskih vrst. Obročnica zacveti konec avgusta in v septembru in je ena od maloštevilnih cvetočih vrst, ki
jeseni krasijo Juliano. V Evropi je na vseh nahajališčih redka in ogrožena, zato je ena od vrst iz Nature 2000.
Allium ericetorum Thore - rumenkasti luk
Uvrščamo ga v družino lukovke (Alliaceae). To so trajnice s čebulico in
značilnim vonjem. Rumenkasti luk ima v zemlji valjasto čebulico. Visok je do
35 cm. Ima črtalaste liste brez peclja. Socvetje je gosto in okroglo. Cvetno
odevalo je rumenkasto. Prašnice molijo iz cveta. Raste med grmovjem in na
kamnitih travnikih od nižine do subalpinskega pasu po vsej Sloveniji. Splošno
je razširjen v južnih apneniških Alpah, v Dinaridih, v Karpatih in v Apeninih.
Allium lusitanicum Lam. - gorski luk
(Allium senescens)
Uvrščamo ga v družino lukovke (Alliaceae). Gorski luk ima v zemlji močno
koreniko, na kateri so jajčaste čebule. Steblo je visoko do 50 cm, zgoraj je
ostro robato, pod socvetjem stisnjeno in samo pri dnu olistano. Socvetje je
oblasto. Cvetovi so svetlo rdečkasto vijolični ali rožnati. Raste na kamniščih in
kamnitih travnikih od nižine do subalpinskega pasu. V Alpah ga najdemo v
Julijcih in na Pohorju. Uspeva pa tudi drugje po Sloveniji. Splošno je razširjen
v južni in srednnji Evropi in v Sibiriji.