Pagina 48 - Juliana_Book_slo

48
Julijske Alpe. Iskal je skrivnostno cvetlico, našel je kraljestvo Zlatoroga. »Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile
te gore. Le one, ki sem jo iskal – ne.« je zapisal in dodal: »Svetla, ljuba čudežna roža mojega srca, Scabiosa trenta, ki
je mojemu gorniškemu življenju toliko let pomenila spodbudo in mu dajala vsebino.« Uganko je razrešil avstrijski
botanik Anton Kerner, ki si je ogledal primerek iz herbarija Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani. Hacquet ni našel
nove vrste, ampak že znano bledo obloglavko, ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju v submediteranskem
območju. V Sloveniji jo lahko vidimo v Istri v okolici Socerba, Hrastovelj, Podpeči, Movraža in Sočerge ter v okolici
Ajdovščine. Trentarski grintavec je bil ostanek ali relikt iz toplejših medledenih dob, ko je kraško rastlinstvo prodrlo
globoko v osrčje Alp. Prav mogoče je, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne več, ker
je rastlina na zahodnih pobočjih Triglava že izumrla. Kugy je šele kasneje izvedel, da je uganka trentarskega grintavca
razrešena. Zmagal je »trezen, hladen razum učenjaka nad zasanjano dušo gorskega poeta«. Scabiosa trenta pa je
postala eden njegovih najlepših pesniških simbolov, simbol nedosegljivega, iskanega, lepega, mladega. »In
pozdravljam te skozi vse čase in kraje, ljuba čudežna cvetlica mojega srca, Scabiosa trenta!« Bledo obloglavko
uvrščamo v družino ščetičevke (Dipsacaeae). Belo rumenkasti cvetovi so združeni v glavičasta socvetja. Trentarski
grintavec se je ohranil na več kot dvesto let stari herbarijski poli, v izginulih Zlatorogovih vrtovih in v Kugyjevih
sanjah. Kot spomin na nekdanje čase pa bleda obloglavka raste v alpskem botaničnem vrtu Juliana v Trenti in v njej
cveti od poznega poletja skozi jesen do prvega mraza. (Praprotnik, N., 1985: Skrivnostni trentarski grintavec. Planinski
vestnik 85: 24-26, Praprotnik, N., 2004: Skrivnostni trentarski grintavec. V: Gogala, A. (ur.), Jeršek, M. (ur.), Trilar,
T.: Narava Slovenije, Alpe. Prirodoslovni muzej Slovenije. Str. 84, Praprotnik, N., 2009: Trentarski grintavec. Simbol
Kugyjevih mladostnih sanj in iskanj. Družinska pratika za navadno leto 2010. Celjska Mohorjeva družba. Str. 163-
166.)
Cirsium erisithales (Jacq.) Scop. - lepki osat
Uvrščamo ga v družino nebinovke (Asteraceae). Lepki osat je visok do 1,5 m.
Ime je dobil po steblu, ki je v zgornjem delu lepljivo.Tudi ovojkovi listi so
lepljivi. Listi so puhasto dlakavi, globoko pernato deljeni in objemajo steblo.
Ima rumene cvetove v kimastih koških. Vsi cvetovi so cevasti. Raste po
gozdnih travnikih, posekah, na meliščih in traviščih od nižin do subalpinskega
pasu po vsej Sloveniji. Razširjen je v Alpah in tudi drugih gorskih predelih v
Evropi. Ohranilo se je kar nekaj ljudskih imen: srpan, srpanec, strpanec,
vodenika in škrbinka.
Convallaria majalis L. - šmarnica
V maju med grmovjem, v gozdovih in na travnikih zacvetijo šmarnice. Mesec
maj je posvečen Mariji in njej so posvečene tudi šmarnice, kakor imenujemo
vsakodnevno večerno majniško pobožnost. Tudi najbolj pogost izraz za
šmarnice je le okrajšava iz imena sv. Marije. Ker cvetijo okrog binkošti, jih
ponekod imenujejo binkoštnice. V Beli krajini so dragoljubice, ponekod
jurjevke, devičice, gozdni zvončki, lepoduha... Šmarnica spada v družino
šmarničevke (Convallariaceae). V zemlji ima plazečo, razraslo koreniko, dva
do tri liste, visoka je 10 do 20 cm, cvetni grozdi so enostranski. Snežno beli
cvetovi s široko zvonastim cvetnim odevalom prijetno dišijo. Iz njih se razvije
rdeča jagoda. Raste po vsej Sloveniji in ima evrazijsko razširjenost (Evropa,
Azija in Severna Amerika). Šmarnica je strupena, saj vsebuje glikozide, ki
delujejo kot srčni strupi. Zastrupitve so bile pogoste pri otrocih, ki so jedli zrele, vabljivo rdeče jagode, žvečili liste ali
celo pili vodo iz vaz, v katerih so bile šmarnice. Bila je ena od najstarejših rastlin ljudskega zdravilstva. Zvarke so
uporabljali pri živčni slabosti in božjasti. V enem od starih receptov iz leta 1720 beremo, da žgana voda iz šmarnic
omili bolečino, hkrati pa izostri tudi spomin. V slovenski književnosti je o solzicah, kakor na Koroškem pravijo
šmarnicam, pisal Prežihov Voranc. Z drobno črtico je postavil spomenik ljubezni do matere. (Praprotnik, N., 1997:
Prežihove solzice. Gea 7 (12): 32.)
Cyanus triumfetti (All.) Dostál ex Á. Löve & D. Löve - Triumfettijev
glavinec
(Centaurea triumfettii)
Uvrščamo ga v družino nebinovke (Asteraceae). Vrstno ime je dobil po italijanskem zdravniku in botaniku iz 17.
stoletja G. B. Triumfetti-ju, ki je bil tudi direktor botaničnega vrta v Rimu. Triumfettijev glavinec je zelnata trajnica z
ozko krilatim steblom ter z ozko suličastimi, celorobimi listi, ki so precej togi. Cvetovi so v košku. Obrobni cvetovi so
podaljšani, modri, osrednji pa so rdeče vijolični. Raste po svetlih gozdovih, med grmovjem in po kamnitih travnikih od