Pagina 50 - Juliana_Book_slo

50
Cytisus purpureus Scop. - rdeča relika
(Chamaecytisus purpureus)
Idrijski zdravnik in naravoslovec I. A. Scopoli je v drugi izdaji svojega dela
Flora Carniolica (1772) objavil opis nove, še neznane vrste. Vse podatke in
nahajališča mu je poslal jezuit F. K. Wulfen, ki je v letih 1762 in 1763 živel in
poučeval v Ljubljani. Wulfen je rdečo reliko videl ob Soči pri Solkanu, pri
studenčku Mrzlek pod Sveto goro in na Šmarni gori. Scopoli je opisu priložil
še risbo, s katero pa Wulfen ni bil najbolj zadovoljen. Kasneje je v
Jacquinovem zborniku (1778) objavil še natančnejši opis in dve dodatni
nahajališči: ob Savi pri Dolu in na travnikih ob Savi v Ponovičah. Zaradi
mednarodnih pravil, ki veljajo za strokovne opise novih vrst, za avtorja velja
Scopoli, čeprav v bistvu samo povzema podatke, ki mu jih je posredoval
Wulfen. Rdeča relika spada v družino metuljnic (Fabaceae), za katere je
značilen metuljast cvet. Zgornji venčni list imenujemo jadro, stranska lista sta krili, spodnja dva lista sta ladjica. To je
do 50 cm visok grmiček, ki je lahko gol ali raztreseno dlakav. Poganjki so polegli ali lahko tudi kipeči. Listi so trojnati
in pecljati, lističi so eliptični. Cvetovi so posamič ali razvrščeni obstransko po več skupaj. Venčni listi so rdeči ali
rožnati. Ladjica, krili in jadro so v spodnjem delu po robu vejicati, strok je dolg 2 do 4 cm in je gol. Zaradi barve
cvetov je izjema med relikami; pri drugih vrstah so cvetovi rumeni, le redko lahko tudi beli. Raste v Južnih Alpah od
Comskega jezera proti vzhodu, na krasu, v Istri in sega do severozahodnih Dinaridov na Hrvaškem. V Sloveniji uspeva
na kamnitih, grmovnatih mestih, v borovih gozdovih, na suhem, poraslem rečnem produ na karbonatni podlagi od nižin
do montanskega pasu. Raste v dinarskem, predalpskem, morda tudi preddinarskem, submediteranskem, subpanonskem
in alpskem območju. V vseh štirih izdajah našega določevalnega ključa Mala flora Slovenije (1969, 1984, 1999, 2007)
avtorji navajajo uspevanje rdeče relike v alpskem območju samo za Julijske Alpe in Karavanke. Vendar so v maju
cvetoči grmički te trilistne, rdečecvetne metuljnice pogosti na suhih pobočjih Peči nad Žirovnico, sv. Petra nad
Begunjami in Dobrče nad Tržičem. Ta greben je (vsaj geografsko!) začetek Kamniško-Savinjskih Alp. (Praprotnik, N.,
2001: Rdeča relika. Gea 11 (2): 64.)
Dactylorhiza maculata (L.) Soó subsp. maculata - pegasta prstasta
kukavica
Uvrščamo jo v družino kukavičevk (Orchidaceae). To je družina orhidej in je
najbolj številčna med cvetnicami. Največ je tropskih vrst, v Sloveniji pa jih je
okrog osemdeset. Pri presajanju kukavičevk v Juliano je precej težav. Iz
njihovih semen se razvijejo odrasle rastline le, če pridejo v dotik z ustreznimi
vrstami gliv, ki jim posredujejo potrebne snovi za njihov razvoj. Mlade
rastlinice postanejo odvisne od glive, s katero živijo v sožitju. Glive oskrbujejo
kukavičevko z vodo in hranilnimi rudninskimi snovmi, iz rastline pa črpajo
organske hranilne snovi. Prstaste kukavice so dobile ime po »prstasti« obliki
koreninskih gomoljev. Pri (pravih) kukavicah pa so gomolji okrogli. Vrstni
pridevek pegasta pa je dobila po spodnjih listih, ki so ozko suličasti in pegasti.
Cvetovi so svetlo do temno rožnati. Raste po travnikih, svetlih gozdovih in na
gozdnih robovih od nižine do montanskega pasu po vsej Sloveniji. Razširjena je po skoraj celi Evropi, v Aziji in
severni Afriki. Vse kukavičevke pri nas so močno ogrožene, saj je vedno manj primernih rastišč. Zelo so občutljive na
gnojila. Na gnojenih in tudi nekošenih travnikih ne rastejo več.
Daphne blagayana Freyer - blagajev volčin
Od slovenskih rastlin je Blagajev volčin nedvomno vrsta, o kateri so največ
pisali in ki je vzbudila največ zanimanja. Kar nekaj desetletij je bil naša prava
botanična redkost in znamenitost, saj je »ponesel čast in slavo kranjske dežele
v širni svet«. Zgodba se je začela 22. maja 1837, ko je neki kmet iz Polhovega
Gradca z Gore, s sv. Lovrenca, prinesel kranjskemu rodoljubu Rihardu Ursiniju
grofu Blagayu vejico rumenih jožefic. Blagay prinešene rastline ni poznal, zato
jo je naslednji dan poslal v Ljubljano v Kranjski deželni muzej svojemu
prijatelju Henriku Freyerju in dodal spremno pismo, v katerem poroča, da gre
verjetno za vrsto iz rodu volčinov. Prosil ga je, naj mu jo določi. Freyer je
neznano vrsto po grofu poimenoval Blagajev volčin in sto posušenih primerkov
poslal za herbarijsko zbirko Nemška posušena flora. Blagajka je skoraj
dobesedno osvojila botanično Evropo. Naslednje leto je rojstni kraj obiskal saški kralj Friderik Avgust II, »kronani
prijatelj in služabnik ljubke vede – botanike«. V spomin na kraljevski obisk je Blagay še istega leta (1838) postavil
edinstven spomenik kralju, njegovemu obisku in blagajki, ki so jo začeli poimenovati tudi kraljeva roža. Prof. dr. Tone