Pagina 47 - Juliana_Book_slo

47
Caltha palustris L. - navadna kalužnica
»Domá je kalužnica povsod, kjer voda zemljo močno napaja. Raste istotako ob
potokih, mlakužah in jarkih, kakor po močvirnih travnikih. Kaj rada se naseli
tudi okoli studenca, ki izvira v mehkih tleh, in spremlja žuboreče valčke daleč
do globoke reke.« je zapisal Martin Cilenšek leta 1892 v svojem delu Naše
škodljive rastline v podobi in besedi. Navadna kalužnica spada v družino
zlatičevke (Ranunculaceae). Gola, okrog 30 cm visoka zelnata trajnica ima
debelo, votlo steblo. Ima srčaste liste, ki so plitvo deljeni ter temno zeleni in
bleščeči. Cvetno odevalo je enojno. Cvetni listi so na notranji strani zlato
rumeni in mastno bleščeči, na zunanji strani večinoma zelenkasti. Plodovi so
mešički, v katerih so semena, ki plavajo in se tako raznašajo. Raste po vsej
Sloveniji na vlažnih travnikih, gozdovih, med grmovjem in ob vodah. Splošno je razširjena v Severni Ameriki, severni
in srednji Evropi ter v severni Aziji. Pravimo, da je razširjena cirkumpolarno. Kalužnica je tako kot večina rodov iz
družine zlatičevke strupena, saj vsebuje saponine in alkaloide. Pri trganju včasih povzroči na koži vnetja in mehurje.
Kalužnica je ena od rastlin, ki jih pozna večina ljudi in zaradi tega se je ohranila prava zakladnica ljudskih izrazov:
jurek, jurjevka, kurešnica, orešek, paludnica, roža sv. Jurija, studenčnik, šenčurka, šentjurjevka, vodna zlatica, zlatenka,
žabjak, žabjek… (Praprotnik, N., 2006: Roža sv. Jurija ali kalužnica. Gea 16 (4): 40.)
Campanula cespitosa Scop. - rušnata zvončica
Uvrščamo jo v družino zvončičevke (Campanulaceae). Strokovno ime
campanula pomeni majhen zvon. Poimenovali so jih zaradi značilnih zvonastih
cvetov. Rušnato zvončico je kot novo vrsto opisal naravoslovec I. A. Scopoli
leta 1772 v svojem delu Kranjska flora (Flora carniolica). Našel jo je v
kranjskih Alpah nad Kranjem in v okolici Idrije. Tako je ta zvončica ena od
rastlin, ki imajo na naših tleh svoje klasično nahajališče. Spoznamo jo po
značilno sodčkasto oblikovanih venčnih listih, ki so modre barve. Že Scopoli je
zapisal, da ima »podolgovate zvončke, ki pri ustju niso zelo razprti«. Raste v
skalnih razpokah, na grušču in na prodiščih od nižine do subalpinskega pasu.
Pogosta je zlasti v alpskem svetu, najdemo pa jo tudi v predalpskem in
dinarskem območju. Splošno je razširjena v vzhodnih Alpah, na jugovzhod pa
sega na Hrvaško do Gorskega Kotarja.
Centaurea scabiosa L. subsp. scabiosa - poljski glavinec
Uvrščamo ga v družino nebinovke (Asteraceae). V Sloveniji rasteta dve
podvrsti. Poljski glavinec (Centaurea scabiosa subsp. scabiosa) ima liste na
obeh straneh srhko dlakave in niso bleščeči. Roglji so jajčasti ali jajčasto
suličasti, redkeje celi. Cvetovi so v koških in v njih le cevasti cvetovi, ki so
škrlatno rdeče barve. Obrobni cvetovi so povečani. Uspeva na suhih travnikih
in pašnikih, med grmovjem, v svetlih gozdovih od nižine do montanskega
pasu. Druga podvrsta je Fritschev glavinec (Centaurea scabiosa subsp.
fritschii), ki ima liste na zgornji strani gole, bleščeče, roglji so suličasti ali
črtalasto suličasti, izjemoma listi tudi celi. Uspeva na suhih travnikih in
pašnikih, na prodiščih in v svetlih gozdovih od nižine do montanskega pasu.
Razširjenost obeh podvrst v Sloveniji ni točno znana; kaže, da je prva redkejša.
Splošno pa je razširjen po celi Evropi in v Aziji.
Cephalaria leucantha (L.) Roem. & Schult. - bleda obloglavka
Bleda obloglavka (Cephalaria leucantha ) ali skrivnostni trentarski grintavec
(Scabiosa trenta) - Naravoslovec Balthasar Hacquet je pred več kot dvesto leti
raziskoval naše rastlinstvo. »Na večerni, trentarski strani Triglava« je odkril
novo vrsto grintavca in ga nabral za herbarijsko zbirko, ki jo hrani
Prirodoslovni muzej Slovenije. V objavljenem opisu je vrsto poimenoval po
dolini, po kateri teče mlada Soča, Scabiosa trenta (trentarski grintavec), in jo
narisal. Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga
iskali, a jim ga ni uspelo najti. Tržaški botanik Muzio Tommasini je opozoril
svojega mladega prijatelja Juliusa Kugyja na to še nerazrešeno uganko.
Hacquetova risba na porumenelem papirju je Juliusa Kugyja napotila na
pravljično potovanje: botanika »ga je milo in tiho popeljala h goram«, v