Pagina 54 - Juliana_Book_slo

54
Eupatorium cannabinum L. subsp. cannabinum - konjska griva
Uvrščamo jo v družino nebinovke (Asteraceae). Visoka je lahko do 2 metra.
Ima bogato olistano steblo. Cvetove ima v ozkih, valjastih koških. Cvetovi so
samo cevasti. Venec je umazano rožnat, bakreno rdeč ali skoraj bel. Raste na
posekah, v svetlih in vlažnih gozdovih od nižine do montanskega pasu po celi
Sloveniji. Razširjena je po skoraj celi Evropi, v Aziji in v Ameriki. Konjska
griva je tudi zdravilna rastlina, saj vsebuje grenčine, eterična olja in tanine.
Uporabljajo jo pri zdravljenju prehladov.
Euphorbia amygdaloides L. subsp. amygdaloides - mandljevolistni
mleček
Uvrščamo ga v družino mlečkovke (Euphorbiaceae). Mlečki so rastline, ki
imajo tkiva bogata z mlečnim sokom. Imajo značilno socvetje, ki ga
imenujemo ciatij. Sestavljen je iz enega pecljatega ženskega cveta, ki nima
cvetnega odevala. Ta cvet pa obdaja 5 skupin moških cvetov, ki jih navadno
sestavljajo samo prašniki. Cvetovi so obdani s petimi ovršnimi listi, ki so zrasli
v čašast ovoj. Strokovno ime so dobili po Evforbosu, ki je bil zdravnik
mavretanskega kralja Juba. Mandljevolistni mleček je trajnica z olesenelim
glavnim poganjkom. Visok je 30 do 60 cm in ima rahlo dlakave liste. Listna
rožica prezimi in iz nje zrastejo cvetoča stebla. Kot vsi mlečki tudi ta vrsta
vsebuje bel mleček. Imenuje se tudi kolesnik, saj nas listna rožica spominja na
kolo. Pogost je v gozdovih, na posekah, jasah in med grmovjem od nižine do
gozdne meje po vsej Sloveniji. Splošno pa je razširjen v Evropi in Aziji.
Galatella linosyris (L.) Rchb.f. subsp. linosyris - zlata nebina
(Aster linosyris)
Uvrščamo jo v družino nebinovke (Asteraceae). Zlata nebina je trajnica, visoka
od 20 do 50 cm. Na steblu so številni in črtalasti listi. Koški so združeni v
socvetja. Ima pa samo cevaste cvetove, ki so zlato rumeni. V Sloveniji raste na
prisojnih suhih pobočjih, na grmovnatih krajih in gozdnih jasah od nižine do
montanskega pasu v submediteranskem, predalpskem in subpanonskem
območju. Splošno je razširjena v južni, zahodni in srednji Evropi, na Kavkazu,
v Armeniji in v Afriki v Alžiriji. V Juliani cveti pozno, vidimo jo lahko še v
septembru ali celo v oktobru.
Genista sericea Wulfen - svilnata košeničica
Strokovno ime Genista je latinsko ime za eno od košeničic, morda pa ime
izvira iz keltskega gen, kar pomeni majhen grm. Po košeničicah je dobila ime
angleška vladarska družina francoskega rodu Plantagenetov. Uvrščamo jo v
družino metuljnice (Fabaceae). Svilnata košeničica je polgrmiček, ki ima pri
dnu olesenele in močno razrasle poganjke. Listi so celi, podolgovati in na
zgornji strani goli, spodaj pa svilnato dlakavi in po tem je dobila tudi vrstno
ime tako v latinščini kot tudi v slovenščini. Cvetovi so v glavicah, metuljasti;
venec je živo rumen, jadro in ladjica pa sta svilnato dlakava. Vrsto je pred več
kot dve sto leti opisal naravoslovec in botanik Franc Ksaver Wulfen, mentor
tako Karla Zoisa kot tudi Franca Hladnika. Nekaj let je živel tudi v (italijanski)
Gorici in v Ljubljani in raziskoval rastlinstvo na naših tleh. V strokovnem opisu je zapisal, da je »na pogled prelepo
rastlino, ki vedno raste iz razpok apnenčevih skal, še kar pogosto najdeval nekako na začetku junija veselo cvetočo na
gorah med Opčinami in Trstom«. Te vrstice je v slovenščino prevedel Tone Wraber v delu Sto znamenitih rastlin na
Slovenskem. V Sloveniji je raste na kamnitih in kraških košenicah in je najbolj pogosta na Nanosu, najdemo pa jo še na
Čavnu, Vremščici, v predgorju Snežnika in v Čičariji. Splošno pa je razširjena od severovzhodne Italije vzdolž
Dinaridov do Albanije in ima tako imenovano zahodnobalkansko-severno italijansko razširjenost. Zaradi zaraščanja
kraških gmajn pa je že močno ogrožena.