Pagina 59 - Juliana_Book_slo

59
navzven. Cvetovi dišijo in imajo vonj po slivah. Raste na suhih travnikih in
toplih grmiščih od nižine do montanskega pasu po vsej Sloveniji. Splošno pa je
razširjena v srednji in južni Evropi.
Iris sibirica L. - sibirska perunika
Uvrščamo jo v družino perunikovke (Iridaceae). Sibirska perunika je rušnata
trajnica. V zemlji ima debelo koreniko in pokončna, okrogla in votla stebla, ki
so visoka 30 do 50 cm. Listi so črtalasto suličasti. Cvetovi so v zalistju rjavih,
pri vrhu kožnatih ovršnih listov. Venčni listi so modro vijolični, pri dnu
belkasti in imajo modro vijolične žile. Raste na vlažnih rastiščih na močvirnih
travnikih od nižine do montanskega pasu po vsej Sloveniji. Razširjena je v
vzhodni in srednji Evropi in v severnem Sredozemlju. V Aziji je razširjena do
Sibirije (po tem je dobila tudi vrstno ime!) in do Japonske. Ker njena rastišča
izsušujejo, postaja vedno bolj ogrožena.
Jacobaea abrotanifolia (L.) Moench subsp. abrotanifolia -
abraščevolistni grint
(Senecio abrotanifolius)
Uvrščamo ga v družino nebinovke (Asteraceae). Ciril Jeglič ga imenuje
rogljičasti grint, včasih pa so uporabljali ime ozkorogljati grint. Zdaj pa je
vrstno ime prevedeno iz latinščine. Pernate liste ima razdeljene v ozke,
črtalaste oziroma nitaste rogljiče, ki so goli in bleščeče zeleni. Obrobni cvetovi
so jezičasti in rumeni. Krožčevi cvetovi so cevasti in živo oranžni do oranžno
rdeči. Raste na kamnitih tratah, na grušču in med ruševjem od montanskega do
alpinskega pasu. Najbolj pogost v Alpah, najdemo ga pa tudi na velikem
Kozju, na Sveti gori in Čavnu. Splošno je razširjen v Vzhodnih Alpah in v
severovzhodnih Dinaridih.
Knautia fleischmannii (Hladnik ex Rchb.) Pacher - Fleischmannovo
grabljišče
Andrej Fleischmann (1804-1867) je bil od svojega petnajstega leta pa do smrti
vrtnar v ljubljanskem Botaničnem vrtu. Bil je učenec Franca Hladnika,
ustanovitelja vrta. Z njim je prehodil vso Kranjsko, skupaj sta nabirala rastline
za vrt in za herbarij. Ko je Hladnik oslepel, pa je Fleischmann sam nadaljeval z
botaničnim delom. Leta 1843 je izdal Pregled kranjske flore, vendar njegovi
podatki niso vselej točni in zanesljivi. S herbarijskimi primerki je sodeloval pri
zbirki Nemška posušena flora (Flora Germanica exsiccata). Za to znamenito
herbarijsko zbirko je nabral še neopisan grintavec, ki so ga imenovali po njem
Scabiosa fleischmannii, kasneje pa uvrstili v rod Knautia, obdržali pa vrstno
ime. »Svoje« grabljišče je Fleischmann nabral v dveh podvrstah, ki se nekoliko
razlikujeta po obliki listov. Na Katarini je nabral celolistno podvrsto (K. fleischmanii integrifolia ), na Grmadi v
Polhograjskih Dolomitih pa različnolistno podvrsto (K. fleischmannii heterophylla). Danes obe obliki uvrščamo v
enotno vrsto. Fleischmannovo grabljišče spada v družino ščetičevke (Dipsacaceae). Korenika izrašča v cvetno steblo,
ob strani pa izraščajo listne rozete. Stebelni listi so vsaj pri nekaterih primerkih deljeni. Listi so nekoliko usnjati, redko
dlakavi ali skoraj goli ter bleščeči. Glavičasta socvetja obdajajo ovojkovi listi. Cvetovi so 4-števni in rdeče vijoličasti.
Fleischmannovo grabljišče je endemična rastlina jugovzhodnega alpskega predgorja. Raste na suhih travnikih in med
grmovjem od Polhograjskega hribovja do Istre in Kočevskega, samo eno nahajališče pa ima v Gorskem Kotarju.
(Praprotnik, N., 1999: Fleischmannovo grabljišče. Gea 9(11): 66.)