Pagina 65 - Juliana_Book_slo

65
Parisu. Modra jagoda je jabolko, štirje listi pa so boginje Hera, Atena, Afrodita in kraljejevič Paris. (Praprotnik, N.,
1999: Parisovo jabolko – volčja jagoda. Gea 9 (2): 68.)
Parnassia palustris L. subsp. palustris - močvirna samoperka
»Proti koncu poletja se pojavlja po travnikih v velikem številu vseskozi
preprosto, pa izredno lepo zgrajena srčnica. Obseva jo pesniško razpoloženje in
prijatelji cvetlic jo posebno čislajo. Izmed pritalnega šopka srčastih listov se
dviga vitko stebelce z jednim tudi srčastim listom in odpre na vrhu samo eden,
precej velik, čarobno lepo zasnovan zvezdast, kakor sneg bel cvet, ki ob
sijočem solncu sladko dehti.« Tako pesniško je močvirno samoperko opisal
Ferdinand Seidel leta 1918 v drobni knjižici Rastlinstvo naših Alp. Močvirsna
samoperka spada v družino samoperkovke (Parnassiaceae). Pritlični listi so
srčasti in dolgopecljati. Ima samo en stebelni cvet, ki je sedeč in ima srčasto
dno. Cvetovi so posamič na vrhu stebla. Cvetno odevalo je dvojno in
petštevno. Večni listi so okroglo jajčasti in beli, pred njimi je pet medovnih (nektarialnih) resastih lusk z okroglimi
žlezami. Splošno je razširjena v Alpah, raste pa tudi od severne Afrike prek vse Evrope do Sibirije. V Sloveniji jo
najdemo na vlažnih travnikih in močvirjih od nižin do visokogorja. Latinsko ime je samoperka dobila po bivališču
muz, po gori Parnas (2459 m). Preden se je uveljavilo Linnéjevo dvojno poimenovanje rastlinskih vrst, so samoperko
imenovali Gramen Parnassi – zelišče s Parnasa. Slovenskih ljudski imen ni veliko. Seidel jo je imenoval srčnica,
najdemo pa še izraze enoperka, gospojšnica in šmarnica. O Močvirski samoperki, Tavčarjevem »Cvetju v jeseni« je
leta 1992 v Proteusu pisala Darinka Soban. »Bela zvezda Kristusovih srajčk«, ki se je svetila na Metinih prsih, je bila
sestavljena iz voščeno belih cvetov močvirske samoperke. V znani televizijski nadaljevanki pa Meta pritiska k prsim
bledo vijolični jesenski podlesek! Ko je vendar Ivan Tavčar jasno zapisal: »V bližini je nekaj belo cvetelo.« Močvirska
samoperka ni znanilka jeseni samo v večnem krogu narave, ampak tudi simbolično: "Tak sem kot tole: sedaj pred zimo
cvete in kaj bo iz tega? Cvet odpade in prav nič ne bo iz tega..." (Praprotnik, N., 1999: Srčnica – Kristusove srajčke.
Gea 9(6): 66-67.)
Physoplexis comosa (L.) Schur - šopasti repušnik
»Šopasti repušnik je ena najbolj bleščečih rastlin alpske flore. Zaman
ugibljemo, kako lahko iz žive skale požene takšna cvetoča lepota.« se sprašuje
Tone Wraber v delu Luke Pintarja Rože na Slovenskem. Šopasti repušnik
uvrščamo v družino zvončičevke (Campanulaceae). Visok je do 15 cm. Ima
rahlo olistana stebla. Pritlični listi so ledvičasti in grobo nazobčani, stebelni
listi pa podolgovato ovalni in neenakomerno grobo nazobčani. Cvetovi so
kratkopecljati in združeni v obla, rahla glavičasta socvetja. Cvetovi so lahko
dolgi do tri centimetre. Svetlo rožnat venec je v spodnjem delu razširjen,
napihnjen, ima nežne vzdolžne razporke, ki se proti vrhu zrastejo in podaljšajo
v vitko, temno vijolično cev. Šopasti repušnik je ostanek terciarnega
rastlinstva, v Alpah je uspeval še pred ledeno dobo. V Sloveniji raste v skalnih
razpokah v montanskem pasu v Julijskih Alpah v dolini Koritnice, na pobočjih Mangrta, Ruševe glave in Loške stene,
v dolini Možnice, v Belem potoku pod Kriškimi podi, v Vratih in pod Stenarjem. Edino nahajališče v Karavankah pa je
v dolini potoka Belce pod Kepo. Najdemo ga v Južnih apneniških Alpah od Comskega jezera v Italiji do Julijskih Alp
in Zahodnih Karavank, na severu uspeva še v Avstriji na Koroškem in Tirolskem. Latinsko ime rodu Physoplexis
izvira iz dveh starogrških besed: fysa pomeni mehur ter pleksis, kar pomeni spletanje. Ime so verjetno izbrali, ker je
venec spodaj mehurjasto napihnjen in zrasel, nato pa prekinjen z razporki in pri vrhu zopet zrasel. Nemško govoreči
narodi šopasti repušnik imenujejo hudičev krempelj, ponekod pa tudi orlovski krempelj, saj nas njena rastišča pod
previsi spominjajo na orlova gnezda. (Praprotnik, N., 2009: Šopasti repušnik. Gea 19 (1): 41.)
Potentilla erecta (L.) Raeusch. - srčna moč
»Ko je božja mati z božjim detetom bežala v Egipt, je Jezus hudo zbolel. Bilo
je sredi puščave in nikjer ni bilo najti nikakega zdravila. V hudi sili je mati
utrgala drobno rožico in jo pomolila detetu: »Grizi, da ti bo boljše«, je dejala.
In res je bolezen odlegla. Ker je božja mati velela gristi to rožico, jo še sedaj
imenujejo Marijin grižljej.« Ta legenda se je ohranila v bogati zakladnici
ljudskega izročila in nam pripoveduje, kako je dobila ime srčna moč ali Marijin
grižljej (Potentilla erecta). To je zelnata trajnica z 10 do 40 cm visokimi,
kipečimi, dlakavimi stebli, s trojnatimi listi in z rumenimi cvetovi s štirimi
venčnimi listi. Korenika je debela do 3 cm, znotraj rdeča in vsebuje veliko
čreslovin. Uvrščamo jo v družino rožnice (Rosaceae). Raste na zakisanih