Pagina 61 - Juliana_Book_slo

61
oranžni cvetni listi, poškropljeni s temnimi pikami, so zavihani nazaj in kimasti
cvetovi nas res spominjajo na zlato jabolko. Imajo pa »smrdljiv, težak in zoprn
vonj«, kot je pred več kot dvesto leti zapisal celovški botanik F. K. Wulfen.
Raste na travnikih, poraslih meliščih, v svetlih gozdovih, med grmovjem in
med ruševjem. Razširjena je na območju od severovzhodne Italije do zahodne
Bosne, največ pa jo je prav v Sloveniji. Pri nas jo najdemo v alpskem svetu, na
Krasu, na Notranjskem Snežniku in v Zasavju. Ime kranjska lilija nam pove, da
so jo krstili po nekdanji deželi Kranjski, ki je obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in
Notranjsko. Botanik, ki je rastlino prvi opisal, ni točno določil njenega
rojstnega kraja ali klasičnega nahajališča, ampak je zapisal, da raste na
Kranjskem in na Primorskem. (Praprotnik, N., 2008: Kranjska in turška lilija. Gea 18 (5): 42.)
Lilium martagon L. - zlati klobuk
Uvrščamo jo v družino lilijevke (Liliaceae). Kranjski liliji je podobna turška
lilija ali zlati klobuk. V zemlji ima zlato rumeno, luskasto čebulico. Listi
cvetnega odevala so prav tako zavihani nazaj, vendar so mesno rdeče barve s
temnejšimi lisami. Ker nas cvet spominja na turban, je ta lilija dobila pridevek
turška. Latinski vrstni pridevek (martagon) pa je morda nastal v zvezi z bogom
vojskovanja Marsom, saj so alkimisti planet Mars imenovali Martagon. Henrik
Freyer pa je leta 1836 zapisal ime ajdovska lilija. Zlati klobuk je razširjen
skoraj po vsej Evropi in zmerni Aziji. V Sloveniji je veliko bolj pogost kot
zlato jabolko. Raste med grmovjem, na posekah in gozdnih travnikih od nižine
do subalpinskega pasu. (Praprotnik, N., 2008: Kranjska in turška lilija. Gea 18
(5): 42.)
Lomelosia graminifolia (L.) Greuter & Burdet subsp. graminifolia -
travnolistni grintavec
(Scabiosa graminifolia)
Ima črtalaste liste, ki so srebrno svilnati. Cvetovi so v sploščenih glavičastih
socvetjih, obrobni cvetovi so povečani. Imajo pet venčnih listov, ki so cevasto
zrasli in vijolične barve. Raste na kamnitih pašnikih, na skalovju in na meliščih
v montanskem pasu. V alpskem svetu uspeva v Julijskih Alpah (Bohinj,
Breginjski kot, dolina Tolminke), pogostejši pa je v submediteranskem
območju (južna pobočja Trnovskega gozda). Splošno je razširjen v
srednjeevropskih in južnoevropskih gorovjih. Za to rastlino je Ciril Jeglič v
svojem prvem vodniku po Juliani iz leta 1963 napisal: »Ta je v vrtu še posebno
hvaležen, ker se mu bledovijoličasta socvetja nad srebrnkastimi listi razvijajo
od poletja precej dolgo v jesen.«
Medicago pironae Vis. - pironova meteljka
Uvrščamo jo v družino metuljnice (Fabaceae). Pironova meteljka je trajnica.
Ima živo rumene cvetove. Od drugih vrst rodu meteljka se loči po tem, da
imajo stroki številne žlezaste laske. Stroki imajo kratke, sploščene bodice in so
gosto porasli s členastimi in žlezastimi laski. Raste na skalnih pobočjih in
gruščnatih mestih v dolini Soče (Sabotin, Sveta gora, Modrej, Plave).
Razširjena je še v sosednji Italiji v Furlaniji. Vrstno ime je dobila po
italijanskem botaniku G. J. Pironi iz 19. stoletja. Bil je avtor prve knjige o
rastlinstvu Furlanije. Novo vrsto meteljke je Pirona odkril na Matajurju in
kasneje so jo po njem tudi imenovali. Ta meteljka je starejši (konzervativni)
endemit južnega predgorja Karnijskih in Julijskih Alp, v srednjem Posočju pa
ima vzhodno mejo svojega arela.
Molopospermum peloponnesiacum (L.) W.D.J. Koch subsp. bauhinii I.
Ullmann - progasti kobul
»Glej tamle tisto visoko sloko prikazen v umetniškem čipkastem oblačilu, s padajočimi tenčicami obdano, podobno
imenitni baletki… Prišla je z zelenih preprog Matajurja, tega klasičnega nahajališča rastlin gornje Primorske. Kdo je
preskrbel risbo za ta list? Kdo ga je tako skrbno in umetno izrezal? To listje je čudovito delo! Vse na njej je kraljevsko.