Pagina 56 - Juliana_Book_slo

56
in dolgopecljati. Listni peclji pa so porasli s sedečimi in z dolgimi štrlečimi
žleznimi in nežleznimi laski. Steblo in cvetni peclji so pokriti s številnimi
sedečimi žlezami. Venčni listi so škrlatno rdeči. Cvetni peclji so po odcvetu
pokončni. Raste na senčnatih, skalnatih pobočjih, na grušču in med grmovjem
od nižin do montanskega pasu. V naših Alpah raste samo v Julijcih in sicer v
Posočju. Razširjena je na Balkanu, v južnih Alpah in Apeninih.
Globularia cordifolia L. - srčastolistna mračica
Uvrščamo jo v družino mračičevke (Globulariaceae). Strokovno ime izvira iz
latinščine. Globulus je majhna žoga. Socvetja spominjajo na kroglo! Podoben
izvor ima tudi eno od slovenskih ljudskih imen – knofki ali celo Marijini
knofki. V Sloveniji uspevajo tri vrste mračic. Srčastolistna mračica je polgrm s
plazečim steblom. Vsi listi so pritlični, steblo pa ni olistano. Socvetje je
glavičasto. Cvetovi so modri. Tako kot nekatere druge vrste se je tudi
srčastolistna mračica prilagodila na visokogorsko življenje. Z olesenelimi
stebelci »se plazijo in se čvrsto privijajo k tlom, rastline se po skalovju na
široko razraščajo in narede pri tem gosto špalirsko mrežo.« Tako je zapisal
Ciril Jeglič v prvem vodniku po Juliani leta 1963. Raste na skalovju in v
skalnih razpokah ter na travnatih pobočjih od nižine do visokogorja. Razširjena
je v gorovjih srednje in južne Evrope.
Grafia golaka (Hacq.) Rchb. - kranjska selivka
Balthasar Hacquet, zdravnik, naravoslovec in etnolog, je živel na Kranjskem
od leta 1766 do 1787. Bil je zdravnik v Idriji in kasneje profesor na
ljubljanskem liceju. Ukvarjal se je tudi z raziskovanjem rastlinstva, vendar pa
je ostal v senci znamenitega predhodnika Scopolija. Hacquetovo
najpomembnejše botanično delo z naslovom Plantae alpinae Carniolica
(Kranjske alpske rastline) je izšlo leta 1782 na Dunaju. V njem je opisal 12
rastlin, ki rastejo v kranjskih Alpah in v Istri in ki so bile po njegovem mnenju
nove, še neopisane vrste. Vse je imenoval po krajih, po nahajališčih in jih tudi
narisal. Herbarijski primerki nekaterih so se ohranili v zbirki, ki jo hrani
Prirodoslovni muzej Slovenije. Ena od novo opisanih rastlin je bila golaška
jelenka (Athamanta golaka). Hacquet je zapisal, da raste v Julijskih Alpah na
Velikem in Malem Golaku in v drugih okoliških gorah. Po kasnejšem preimenovanju je ta postavna kobulnica dobila
rodovno ime Grafia po ljubljanskem lekarnarju in botaniku Žigi Grafu, obdržala pa je vrstno ime po Golaku v
Trnovskem gozdu. Kranjska selivka je visoka 50 do 100 cm, ima golo, rahlo progasto steblo, ki je pri vrhu razraslo.
Liste ima pernato deljene, bleščeče, v obrisu trikotne. Beli cvetovi so v kobulu. Uvrščamo jo v družino kobulnice
(Apiaceae). Razširjena je v jugovzhodnih Alpah, v osrednjih Apeninih in na zahodnem delu Balkanskega polotoka,
kjer sega do albanskih Prokletij. V Sloveniji raste na kamnitih travnikih in med grmovjem v montanskem pasu v
Kamniških in Julijskih Alpah, v Polhograjskem hribovju, na Šmarni gori, na Notranjskem in Kočevskem. (Praprotnik,
N., 1998: Hacquetova golaška jelenka ali kranjska selivka. Gea 8 (8): 32.)
Gypsophila repens L. - plazeča sadrenka
Strokovno ime izvira iz grščine. Gypsos je sadra, fileo pa pomeni ljubim.
Nekatere vrste namreč rade rastejo na apnenih tleh. Uvrščamo jo v družino
klinčnice (Caryophyllaceae). Ima enostavno steblo, ki je poleglo ali kipeče.
Listi so nekoliko mesnati, črtalasti in modrikasto zeleni. Venčni listi so beli ali
svetlo rdeči. Plazeča sadrenka je ena od rastlin, ki se lahko zasidra in obdrži na
neustaljenih meliščih. Z glavno korenino sega globoko v grušč in je ena od
pionirskih rastlin na meliščih. Raste na skalovju, grušču in kamnitih tratah v
gorskem svetu v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah.
Pogosto je naplavljena tudi v nižine. Splošno je razširjena v Pirenejih,
Apeninih, Alpah, v Juri in Karpatih.