Pagina 49 - Juliana_Book_slo

49
nižine do subalpinskega pasu v Alpah s prigorji, v Dinarskem gorstvu, na Krasu
in v slovenski Istri. Splošno je razširjen v gorovjih srednje in južne Evrope ter v
Mali Aziji.
Cyclamen purpurascens Mill. subsp. purpurascens - navadna ciklama
Pisatelj Janko Kersnik je brskal po starih, zaprašenih papirjih: »Naenkrat se mi
pokaže iz vsega papirnega kaosa rumen zavitek, in ko ga razganem, ugledam v
njem majhno posušeno, dobro ohranjeno cvetico ciklamen ali, kakor ji pravimo
pri nas, korček.« Droben cvet ga je spomnil na dogodke iz preteklosti, napisal
je povest Ciklamen, ki že v naslovu nosi ime po tem simbolu romantične
ljubezni. Nemška guvernanta je odtrgala korček in vprašala doktorja Hrasta:
»Ali veste, kakov pomen ima? O, tega ne veste! Vdanost in potrpežljivost -
pomenja ta cvet.« Navadna ciklama ali navadni kokorik spada v družino
jegličevke (Primulaceae). V zemlji ima gomoljasto koreniko. Listi so pritlični,
enostavni, srčasti ali ledvičasti in imajo nazobčan rob. Na zgornji strani so
temno zeleni, bleščeči in srebrnkasto lisasti, na spodnji strani pa vinsko rdeči.
Karminsko rdeči, kimasti in prijetno sveže dišeči cvetovi imajo venčne krpe zavihane nazaj. Uspeva po vsej Sloveniji v
gorskih gozdovih, splošno je razširjen v južni in srednji Evropi. Zlasti surovi gomolji so zelo strupeni, saj vsebujejo
glikozide, ki povzročajo bruhanje, želodčne težave in drisko. V ljudskem zdravilstvu so ga nekdaj uporabljali kot
močno odvajalno sredstvo. Za čaranje pa so ga uporabljale tudi srednjeveške čarovnice. Tudi ciklama je ena od rastlin
z mnogimi imeni: bogov korček, bogova žlica, marijin polnik, bokalček, hakeljček, korček, kozja repica, križič,
planinska vijolica, soldatek, turki... (Praprotnik, N., 1997: Ciklamen - vdanost in potrpežljivost. Gea 7 (9): 64.)
Cypripedium calceolus L. - lepi čeveljc
Julius Kugy se je v svojem delu Iz minulih dni spraševal in hkrati tudi
predlagal, kje v Juliani se moramo vsaj za hip ustaviti: »Ali pa tihi kotiček, kjer
raste in bujno cvete dragoceni, v Julijcih tako redki lepi čeveljc v priljubljenem
okolju rušja, sleča ter planinskega kosteničevja? Za nas so to posvečena mesta
skrivnosti rastlin, kjer se moramo pobožno pomuditi. Ne moremo drugače.«
Uvrščamo ga v družino kukavičevke (Orchidaceae). Ko pomislimo na orhideje,
si ponavadi predstavljamo tropske cvetlice najbolj nenavadnih oblik in barv.
Vendar tudi pri nas na travnikih in po gozdovih raste kar nekaj predstavnikov
te družine: kukavice, murke,…in lepi čeveljc, ki po svoji preprosti, a izbrani
lepoti lahko tekmuje z marsikatero tropsko sorodnico. Vzbudil je že domišljijo
antičnih botanikov, ki so ga poimenovali Venerin čeveljček (cypris = Venera,
pedilon = čeveljc). Med slovenskimi ljudskimi izrazi pa zasledimo tudi ime Marijini šolnički. Lepi čeveljc je 15 do 50
cm visoka trajnica s plazečo koreniko in enostavnim, pri dnu luskastim, zgoraj olistanim steblom. Listi so sedeči,
celorobi, široko eliptični, na robu in žilah puhasti. Cvetovi so največji med evropskimi orhidejami in sestavljeni iz
štirih rjavo rdečih podolgovatih cvetnih listov in napihnjene citronsko do zlato rumene medene ustne v obliki čeveljca.
Znotraj ima purpurne pike in žile. Od naših ostalih vrst kukavičevk se loči po tem, da ima dva prašnika, medtem ko
imajo druge vrste samo en prašnik. Lepi čeveljc oprašujejo samice kožokrilcev (predvsem peščene čebele). Copatasta
medena ustna je bistvu past in žuželke se lahko rešijo iz nje le mimo prašnikov in brazde. Raste v zmernih predelih
severne poloble, v Sloveniji najbolj pogosto v alpskem svetu, najdemo pa ga tudi v dinarskem območju in na
Gorjancih. V Kamniško-Savinjskih Alpah je tako pogost v Logarski dolini in Matkovem kotu ter na Jezerskem. V
Karavankah ga najdemo med dolino Belce in Ljubeljem, v Julijcih pa je najbolj pogost v Martuljkovi skupini. Uspeva
zelo raztreseno in ponekod zelo redko na apnenčastih tleh v svetlih bukovih gozdovih in na grušču ter med ruševjem.
Zelo počasi raste, saj traja kar 15 do 17 let, da iz semena zraste toliko, da lahko prvič zacveti! V Sloveniji je zavarovan
že od leta 1922. V Evropi je zelo ogrožen in je zato uvrščen med vrste Nature 2000. V Juliani lepi čeveljc zacveti
konec maja, tako da ga številni mladi udeleženci Belarjevih dni običajno lahko občudujejo v vsej njegovi lepoti.
(Praprotnik, N., 2000: Lepi čeveljc – naša najlepša orhideja. Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka. Novice izpod Stola
3: 18.; Praprotnik, N., 2007: Lepi čeveljc – naša najlepša orhideja. Epicenter 8 (3-4): 30.)