Pagina 57 - Juliana_Book_slo

57
Hemerocallis lilioasphodelus L. - rumena maslenica
Uvrščamo jo v družino zlatokorenovke (Asphodelaceae). Strokovno ime
izvira iz grščine. Hemera je dan, kallos pa lepota. Posamezni cvetovi so odprti
le en dan. Rumena maslenica je trajnica, visoka do do enega metra. Listi so
travnato zeleni in črtalasti. V socvetju je šest do devet cvetov. Listi cvetnega
odevala so v spodnjem delu zrasli v cev, nato prosti in oblikujejo lijast cvet, ki
je živo rumene barve in prijetno diši. Spominja nas na lilije. Od njih se
razlikuje po steblu. Steblo namreč ni olistano tako kot pri lilijah. Raste v
vlažnih gozdovih in peščenih krajih ob vodah od nižine do montanskega pasu
po vsej Sloveniji. Vrsta ima razmeroma majhen areal v Sloveniji in
severovzhodni Italiji ob vznožju Jugovzhodnih Apneniških Alp.
Hladnikia pastinacifolia Rchb. - rebrinčevolistna hladnikija
V letu 1819 je botanik Franc Hladnik na robu Trnovskega gozda, na Čavnu,
našel še neznan rod iz družine kobulnic. Nemški (saški) botanik H. G. L.
Reichenbach ga je leta 1831 opisal in ga imenoval po najditelju hladnikija
(Hladnikia pastinacifolia). V letu 1834 ga je vključil pod številko 757 v svojo
herbarijsko zbirko Nemška posušena flora (Flora Germanica exsiccata). Kot
nahajališče je zapisal: pri Ljubljani na Kranjskem (»bei Laybach in Krain«) in
primerek še posebej označil z latinskim vzklikom: »-Isigne decus!-« S temi
besedami je hotel poudariti, da je primerek hladnikovke pravi okras njegove
herbarijske zbirke in da je nekaj posebnega in redkega. Na prvi pogled
rebrinčevolistna hladnikovka deluje kaj neugledno – vsaj prvi trenutek, ko jo
opazimo in ko o njej še ničesar ne vemo. Spada v družino kobulnic (Apiaceae).
Visoka je 15 do 30 cm. Pritlični listi so enkrat do dvakrat pernato deljeni, bleščeče zeleni, segmenti so jajčasti do
okroglasti in nazobčani. Njeni belkasti cvetovi so v značilnih kobulastih socvetjih. Ogrinjalo in ogrinjalce imata mnogo
listov, plodovi pa nizka rebra. Raste na kamnitih traviščih in na skalovju v Trnovskem gozdu na Čavnu, Kuclju,
Zelenem robu in Poldanovcu. Njena razširjenost je zelo majhna, ima ozek areal. Imamo jo za predstavnico
samostojnega rodu, ki obsega le eno vrsto. Take rodove imenujemo monotipične in že to je rastlinska posebnost, saj
imajo v veliki večini primerov rodovi več vrst. Spada tudi med geološko stare vrste, med ostanke ali relikte, ki so se
ohranili iz časov pred ledenimi dobami. Hladnikija je edini endemični rod slovenskega rastlinstva in univerzitetni
učitelj botanike Tone Wraber je zapisal, da je »ena najbolj imenitnih rastlin slovenske flore«. (Praprotnik, N., 2002:
Hladnikovka, ena najznamenitejših slovenskih rastlin. Gea 12 (9): 65.)
Horminum pyrenaicum L. - pirenejska zmajevka
V avgustu v bohinjskih gorah zacveti pirenejska zmajevka. Globoka, topla
vijolična barva njenih cvetov je pravo nasprotje njenih temno zelenih listov.
Pirenejsko zmajevko uvrščamo v družino ustnatice (Lamiaceae), za katero so
značilni dvoustnati cvetovi. Prijetno dišeča zelnata trajnica je visoka do 20
cm. V zemlji ima lesnato poševno koreniko. Iz nje izrašča pokončno,
nerazraslo steblo. Ima pecljate pritlične liste, ki so zgoščeni v rožico (rozeto).
Cvetovi so v enostranskem, grozdastem socvetju, venec je značilne temno
vijoličaste barve. V Sloveniji raste samo na apnenčastih tleh na skalnatih
tratah in pašnikih redko in raztreseno v subalpinskem oziroma alpinskem pasu
v bohinjskem delu Julijskih Alp. Največ jo najdemo na planini Suha in na
pobočjih proti Rodici, raste pa še na Komni in Voglu. Proti zahodu se spet
pojavi v (italijanski) Reziji. Pirenejska zmajevka uspeva v Alpah in Pirenejih, največ v zunanjih gorskih verigah, ki so
blizu Sredozemlja. Rod ima samo eno vrsto, strokovno pravimo, da gre za monotipski rod. Takšen areal oziroma takšna
razširjenost in dejstvo, da ima rod samo eno vrsto, kaže na visoko geološko starost. Pripada južni veji alpskega
terciarnega rastlinstva. Pirenejska zmajevka nas nekoliko spominja na rod kadulja. Zanimivo je, da je strokovni izraz
Horminum v grščini ime za kadulje (Salvia), ki pa so ga v botanični latinščini prenesli na ta monotipski južnoalpsko-
pirenejski rod. (Praprotnik, N., 2008: Ena in edina pirenejska zmajevka. Gea 18(8): 41.)
Inula ensifolia L. - mečastolistni oman
Uvrščamo ga v družino nebinovke (Asteraceae). Mečasto listni oman je do 60 cm trajnica s čvrstimi listi, ki so črtalasto
suličasti ali črtalasti, progasto žilnati, pri dnu zoženi, po robu često redko volnato dlakavi. Jezičaste in cevaste cvetove
ima združene v koške in so zlato rumene barve. Raste na apnenčastih skalah, prisojnih kamnitih in gruščnatih pobočjih
ter na kraških košenicah od nižine do montanskega pas. V alpskem svetu raste v Julijskih Alpah, v dinarskem,