Pagina 51 - Juliana_Book_slo

51
Wraber ga je opisal kot »star spomenik stari botanični kulturi na Slovenskem«. Več kot trideset let je bila Gora nad
Polhovim Gradcem edino nahajališče Blagajevega volčina na Slovenskem. Leta 1871 pa ga je muzejski kustos Karel
Dežman našel na Jetrbenku, kasneje so našli še več nahajališč. Našli so ga na Štajerskem v hribih nad spodnjim tokom
Savinje, na Kozjanskem, v okolici Vrhnike, na Kočevskem, v dolini Trebuše na Primorskem in v okolici Idrije. Leta
1856 je Blagajev volčin v Srbiji našel J. Pančić. Kasneje so na Balkanu odkrili še več nahajališč. Območje razširjenosti
Blagajevega volčina ni sklenjeno. Osrednji in največji del areala je v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori, ločeni
(disjunktni) deli razširjenosti so v Albaniji, Makedoniji in Grčiji, manjše območje pa je na Stari Planini v Bolgariji.
Drugo območje razširjenosti je z nekaj nahajališči v Romuniji v Karpatih in v Transilvaniji, tretje območje pa je na
jugovzhodnem robu Alp v osrednji Sloveniji in na Hrvaškem. Severozahodna meja razširjenosti je v severovzhodni
Italiji v Karnijskih Predalpah, kjer sta dve nahajališči. Uvrščamo ga v družino volčinovke (Thymeleaeceae). Blagajev
volčin je vednozelen, malo razvejen grmiček. Cvetovi so v glavičastih kobulih in močno dišijo. Čašni listi so barviti in
rumenkasto beli, venčni listi manjkajo. Friderik Avgust II. je ob obisku izrazil željo oziroma pričakovanje, da bomo
Kranjci volčin znali varovati in da bomo tudi preprečili njegovo uničenje. To je bila najbrž prva zavestna
neutilitaristična naravovarstvena misel v Sloveniji, kraljeva roža pa je postala tudi simbol naše naravovarstvene
dejavnosti. Praprotnik, N., 2004: Blagajev volčin – naša botanična znamenitost. Prirodoslovni muzej Slovenije. Str.
65.; Praprotnik, N., 1996: Kraljeva roža grofa Riharda Blagaya. Gea 6 (12): 64.)
Daphne cneorum L. - dišeči volčin
V Sloveniji uspeva šest različnih vrst volčinov. Po dišečem cvetju pa se
posebno odlikuje dišeči volčin, ki spada v družino volčinovke
(Thymeleaeceae). Vednozeleni grmički uspevajo na suhih in sončnih pobočjih,
v svetlih gozdovih in na kamnitih tratah. Dišeči volčin je visok od 10 do 40 cm,
ima dolge, ravne vejice in ozke, usnjate liste. Lepo dišeči cvetovi so rožno
rdeči in so združeni v mnogocvetna socvetja na koncu vejic. V cvetovih
manjkajo venčni listi, barviti so torej čašni listi, ki so pri večini cvetnic
običajno zeleni. Plod je jajčasta, sprva rumeno rjava, kasneje rdeče rjava
jagoda. Vsi deli rastline so strupeni. Raztreseno raste v montanskem pasu
skoraj po vsej Sloveniji. Razmeroma pogost je v Polhograjskih Dolomitih, v
Zasavju in na Kočevskem. V Alpah pa je redek, najdemo ga v dolini Drage pod
Begunjščico in na pobočju Smolnika ob stari rudni poti, ki pelje do Valvasorjevega doma pod Stolom. V Evropi pa je
razširjen v južnih in osrednjih predelih. Dišeči volčin je v Sloveniji zavarovan od leta 1922. V Rdečem seznamu naših
ogroženih vrst je uvrščen v kategorijo O1. To pomeni, da spada med vrste, ki so zavarovane z odlokom iz leta 1976,
vendar niso (trenutno) več ogrožene. Med ljudmi se je ohranilo več imen. Eno od njih je jožefica, ki naj bi ga rastlina
dobila po času cvetenja, čeprav 19. marca, ko goduje Jožef, običajno še ne cvetijo. Tudi izraz šentjožefca ima enak
pomen. Pravijo jim tudi kozlovec in križovke, ker so najlepše v »križevem« tednu. V okolici Litije jih omenujejo
sesivka. Njihovo posušeno cvetje so uporabljali proti moljem. Jožefice niso nikjer prav pogoste, a se na sončnih,
karbonatnih pobočjih razraščajo v goste grmičke, ki se med cvetenjem spremenijo v en sam žareč šopek. (Praprotnik,
N., 2008: Dišeči volčin ali jožefice. Gea 18 (11): 40.)
Dianthus sternbergii Capelli subsp. sternbergii - sternbergov klinček
Ko se potepamo po našem alpskem svetu, ga velikokrat zaduhamo, še preden
ga sploh zagledamo. Sternbergov klinček ali nageljček je nežna rastlinica, ki
raste na grobem, robatem melišču in prav to nasprotje je še posebej privlačno,
ker so klinčki sredozemski rod in so torej odmev toplega Mediterana v naših
gorah. Uvrščamo ga v družino klinčnice (Caryophyllaceae). Rastlina je rahlo
rušnata in visoka 10 do 20 cm. Stebla so pokončna in največkrat enocvetna.
Listi so večinoma sinjezeleni, togi, črtalasti, kratko priostreni. Venčni listi so
svetlo do temno rožnati in omamno dišijo.Vsak venčni list ima dva dela: ozko,
klinasto žebico, s katero je vsajen v čašno cev, in fino narezljano ploščico. Ob
vhodu v golt so kot puh nežne, črnikaste dlačice, ki nas spominjajo na brčice.
V Sloveniji Sternbergov klinček raste raztreseno na bolj ustaljenih, že poraslih
meliščih in na kamnitih tratah v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah ter v Karavankah v subalpinskem in
alpinskem pasu, včasih tudi v dolinah. Splošno pa je razširjen predvsem v Jugovzhodnih Alpah in le posamič tudi v
Severnih Apneniških Alpah. Najbolj pogosto ga najdemo od 1500 m do 2000 m nadmorske višine in le na apnenih tleh.
Vrstno ime je dobil po češkem botaniku Kasparju Moritzu von Sternbergu, ki se je rodil leta 1761 v Pragi in umrl leta
1838 v Brezini. Sternbergov klinček je v Sloveniji zavarovan že od leta 1921, uvrščen pa je tudi v Rdeči seznam
ogroženih praprotnic in semenk. (Praprotnik, N., 2007: Sternbergov klinček ali nageljček. Gea 17(4): 42.)