Pagina 53 - Juliana_Book_slo

53
Epimedium alpinum L. - alpski vimček
Uvrščamo ga v družino češminovke (Berberidaceae). Alpski vimček je do pol
metra visoka zelnata trajnica. Listo so dvakrat trojnati. Zunanja čaša ima štiri
do šest zeleno rdečih listov, čašni listi so štirje in krvavo rdeče barve, venčni
listi so tudi štirje in so rumene barve. Cvetovi so nameščeni v rahlem grozdu.
Raste v gozdovih in na gozdnih obronkih v Alpah v Breginjskem kotu, dolini
Nadiže in v okolici Kobarida in tudi drugje po Sloveniji. Splošno je razširjen v
Južni Evropi. Doma je namreč v zahodnih predelih Balkanskega polotoka in
sega v Južne Alpe. Ponekod za to rastlino uporabljajo ime lipica. Zaradi
značilnih cvetov jo Nemci imenujejo škofovska kapa.
Epipactis atrorubens (Hoffm. ex Bernh.) Besser - temnordeča
močvirnica
Uvrščamo jo v družino kukavičevke (Orchidaceae). Visoka je do 60 cm. Steblo
je puhasto dlakavo ter velikokrat rdečkaste ali vijolične barve. Listi so suličasti.
Cvetovi so v rahlih socvetjih in temno škrlatne, lahko tudi vijolično rjave barve
in dišijo po vaniliji. Raste v svetlih gozdovih in na suhih travnatih pobočjih od
nižine do montanskega pasu po vsej Sloveniji. Splošno pa je razširjena v
Evropi in v Aziji (na Kavkazu in v Iranu). Čeprav imajo v slovenščini ime
močvirnice, je le ena od vrst res močvirska. Ostale rastejo na suhih in toplih
rastiščih.
Eryngium alpinum L. - alpska možina
Čeprav alpska možina (Eryngium alpinum) spada med kobulnice (Apiaceae),
nas zaradi nenavadnega socvetja, ki je obkroženo z ogrinjalom slikovito
oblikovanih in kovinsko modro obarvanih listov, spominja na osate.Visoka je
do 70 cm in raste na pašnikih, traviščih, med visokimi steblikami in med
ruševjem. Splošno je razširjena v Juri, v Alpah in v zahodnem delu Balkana.V
Sloveniji pa so najbolj znana nahajališča alpske možine na Črni prsti in na
Poreznu. Bohinjci jo imenujejo kraljica planin. V devetnajstem stoletju je v
velikih množinah rasla tudi na Golici v Karavankah. Že leta 1841 jo je za
znamenito herbarijsko zbirko Nemška posušena flora nabral muzejski kustos
Henrik Freyer. Petdeset let kasneje je botanik Wilhelm Voss že zapisal, da je
alpska možina na Golici redka, ker so jo pastirji „zaradi izboljšanja“ sena skoraj iztrebili. V strokovnem članku,
napisanem v nemščini, je tudi zapisal, da jo pastirji imenujejo zaspanka in da pripovedujejo, da so jo polagali v zibelke
nemirnim otrokom. Prinesla naj bi jim mirno spanje. Botanik Alfonz Paulinpa je zapisal, da so alpsko možino na Golici
in tudi na Črni prsti pastirji brezobzirno ruvali in prodajali planincem. Ko so odprli bohinjsko železnico, se je namreč
obisk te bohinjske gore močno povečal. V herbarijski zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije se je ohranil primerek,
ki ga je zdravnik in botanik Jurij Dolliner nabral v 19. stoletju na Storžiču. To je edini podatek, da alpska možina raste
tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah. Prav tako tudi na Golici zaspanke verjetno ni več in njeno naravno pojavljanje v
Karavankah je danes vprašljivo. V Sloveniji jo zanesljivo najdemo le v Julijskih Alpah. (Praprotnik, N., 2002: Po
sledeh zaspanke na Golici. Ali alpska možina še raste v Karavankah? Proteus 64: 406-410.)
Eryngium amethystinum L. - ametistasta možina
Uvrščamo jo v družino kobulnice (Apiaceae), čeprav nas na prvi pogled ne
spominja na značilne predstavnice te družine. Prav nič ni podobna peteršilju ali
korenju! Ima drobne cvetove, ki so združeni v jajčasto okroglo socvetje, ki je
obdano s trnatimi podpornimi listi, ki so najprej zeleni, nato postanejo značilno
modri. Socvetje in zgornji deli rastline so vijoličasto modri. Raste na kamnitih
suhih pobočjih, na gmajnah in grmovnatih mestih. Najbolj pogosta je na Krasu.
V alpskem svetu jo najdemo v Soški dolini in Breginjskem kotu. Raste pa tudi
v okolici Ljubljane. Splošno je razširjena v Italiji, na Siciliji in na Balkanu.
Tone Wraber je zapisal, da je »prava kraševka«. Domačini ji pravijo tudi
gladež.