Pagina 52 - Juliana_Book_slo

52
Dianthus sylvestris Wulfen subsp. tergestinus (Rchb.) Hayek - tržaški
klinček
(Dianthus tergestinus)
V Sloveniji uspeva dvanajst različnih vrst klinčkov ali nageljčkov. Eden od
njih se imenuje tržaški klinček in je dobil ime po mestu Trst. Uvrščamo ga v
družino klinčnice (Caryophyllaceae). Iz močne razrasle korenine poganjajo
rozete črtalastih, žlebastih togih listov. Dvojice stebelnih listov so zrasle v
kratko nožnico. Steblo in listi so sinje zeleni. Cvetovi so posamič ali v pičlo
razraslih socvetjih, pod njimi so nameščeni luskasti listi. Pet venčnih listov ima
mlečno rožnato ali skoraj belo, redko živo rožnato, pri vrhu celo ali
neenakomerno nazobčano ploščico. Venčni listi pri klinčkih imajo namreč dva
dela. Zgornji del je razširjena ploščica, spodnji del pa je klinasto zožena žebica.
V Sloveniji je tržaški klinček razširjen raztreseno na kamnitih kraških travnikih
in na skalovju submediteranskega območja od Trnovskega gozda do Istre ter na Kočevskem. Celotna razširjenost
tržaškega klinčka obsega zahodne predele balkanskega polotoka, raste predvsem ob obalah Jadranskega morja ter v
Bosni in Hercegovini. (Praprotnik, N., 2005: Tržaški klinček ali nageljček. Gea 15(7): 37.)
Dictamnus albus L. - navadni jesenček
Uvrščamo ga v družino rutičevke (Rutaceae). Slovensko ime jesenček (= mali
jesen) je dobil po lihopernatih listih, ki spominjajo na (drevo) jesen. Visok je
do enega metra. Steblo je gosto žlezasto dlakavo. Listi so sestavljeni in
lihopernati.Veliki somerni cvetovi so združeni v enostavna ali sestavljena
socvetja. Cvetovi imajo pet venčnih listov in rožnate, redkeje lahko tudi bele
cvetove s temnejšimi žilami. Vsa rastlina vsebuje veliko hlapljivega eteričnega
olja, ki ob vročih dnevih zelo močno diši po limoni in je tudi vnetljivo. Lahko
bi ga celo zažgali, zato so ga imenovali tudi »goreči grm«. Raste na kamnitih
prisojnih pobočjih. V Sloveniji je najbolj pogost na Krasu, najdemo pa ga tudi
v notranjosti, na primer na Šmarni gori in na Boču. Ohranilo se je tudi nekaj
ljudskih imen: beli diptam, beli koren, jesenek, jesenjak, jesenov koren, kozac, kozač, …
Echinops exaltatus Schrad. - spremenljivi bodoglavec
Uvrščamo ga v družino nebinovke (Asteraceae). Strokovno ime izvira iz
grščine. Ehinos pomeni jež, ops(is) pa videz, zunanjost, podoba. Kroglasta
sestavljena socvetja nas spominjajo na (»bodečega«) ježa! Ciril Jeglič je leta
1963 zapisal ime kraški glavač. Visok do dva metra. Listi so na zgornji strani
pokriti s togimi laski in so po robu srhki. Tudi njegova okrogla socvetja so
velika, v njih pa so belkasti ali sivkasti cvetovi v enocvetnih koških, kar je
posebnost tega rodu! Raste ob vodah, ob poteh in živih mejah in na gozdnih
obronkih v predalpskem, preddinarskem, submediteranskem in subpanonskem
območju. Splošno je razširjen pri nas, na Madžarskem, v Bosni, Srbiji in
Bolgariji.
Echinops ritro L. subsp. ruthenicus (M. Bieb.) Nyman - navadni
bodoglavec
Uvrščamo ga v družino nebinovke (Asteraceae). Ciril Jeglič je leta 1963
zapisal ime modri glavač. Visok je do pol metra in ima belo polsteno steblo.
Listi so pernato deljeni, trnasto nazobčani, na zgornji strani so bleščeči in
temno zeleni, spodaj pa snežno belo polsteni. Cvetovi so v modrikastih
okroglih socvetjih, ki so sestavljeni iz enocvetnih koškov. Venec je pri vrhu
temno moder, prašnice pa so svetlo modre. V Sloveniji raste na travnikih na
Krasu in kraških gorah. Najdemo ga na južnih pobočjih Trnovskega gozda, na
nanosu ter v Čičariji. Splošno je razširjen od Španije do Bližnjega vzhoda.