Pagina 64 - Juliana_Book_slo

64
rumene cvetove. Petkovškov mak (Papaver alpinum subsp. victoris) je
endemičen v Julijskih Alpah v Bohinjsko-Krnska skupini. Retijski mak
(Papaver alpinum subsp. rhaeticum) raste v Julijskih Alpah, razen v
Bohinjsko-Krnski skupini, in v Kamniško-Savinjskih Alpah na Skuti. Splošno
je razširjen v Južnih Alpah, v južnih delih Osrednjih Alp ter od Pirenejev do
Balkanskega polotoka. Tretja rumenocvetna podvrsta alpskega maka je
Kernerjev mak (Papaver alpinum subsp. kerneri), ki je trajnica alpinskega
pasu, redko ga najdemo naplavljenega tudi v nižjih legah na meliščih ali ob
strugah hudournikov. Listi so zgoščeni v pritličnih rozetah. Imajo neolistano,
ščetinasto dlakavo steblo, ki nosi rumen cvet. Plod je značilna mnogosemenska
glavica, ki se odpira z luknjicani pod ploščato, žarkasto brazdo. V Sloveniji raste v Karavankah in Kamniško-
Savinjskih Alpah. Razširjen je tudi na severu Balkanskega polotoka. Ime je dobil po avstrijskem botaniku Antonu
Josefu Kernerju von Marilaunu, ki je bil profesor sistematske botanike v Innsbrucku in kasneje na Dunaju. Bil je tudi
glavni urednik znamenite herbarijske eksikatne (posušene) zbirke Flora exsiccata Austro-Hungarica (Avstro-ogrska
posušena flora), pri kateri so sodelovali tudi kranjski (slovenski) botaniki. (Praprotnik, N., 2004: Kernerjev mak. Gea
14 (8): 37-38.)
Papaver alpinum L. subsp. rhaeticum (Leresche) Markgr. - alpski
mak, retijski mak
Na grobih meliščih v naših Alpah poganjajo svilnato nežni rumenocvetni in
belocvetni alpski maki, ki so z močnimi korenikami zasidrani med ostrim
kamenjem. Uvrščamo jih v družino makovke (Papaveraceae). V Sloveniji
uspevajo štiri podvrste. Edina podvrsta z belimi cvetovi je julijski mak
(Papaver alpinum subsp. ernesti-mayeri), ki je endemičen v Julijskh Alpah,
ločeno pa raste tudi v Abruzzih na Apeninskem polotoku. Ostale tri podvrste
imajo rumene cvetove. Petkovškov mak (Papaver alpinum subsp. victoris) je
endemičen v Julijskih Alpah v Bohinjsko-Krnska skupini. Retijski mak
(Papaver alpinum subsp. rhaeticum) raste v Julijskih Alpah, razen v
Bohinjsko-Krnski skupini, in v Kamniško-Savinjskih Alpah na Skuti. Splošno
je razširjen v Južnih Alpah, v južnih delih Osrednjih Alp ter od Pirenejev do Balkanskega polotoka. Tretja
rumenocvetna podvrsta alpskega maka je Kernerjev mak (Papaver alpinum subsp. kerneri), ki je trajnica alpinskega
pasu, redko ga najdemo naplavljenega tudi v nižjih legah na meliščih ali ob strugah hudournikov. Listi so zgoščeni v
pritličnih rozetah. Imajo neolistano, ščetinasto dlakavo steblo, ki nosi rumen cvet. Plod je značilna mnogosemenska
glavica, ki se odpira z luknjicani pod ploščato, žarkasto brazdo. V Sloveniji raste v Karavankah in Kamniško-
Savinjskih Alpah. Razširjen je tudi na severu Balkanskega polotoka. Ime je dobil po avstrijskem botaniku Antonu
Josefu Kernerju von Marilaunu, ki je bil profesor sistematske botanike v Innsbrucku in kasneje na Dunaju. Bil je tudi
glavni urednik znamenite herbarijske eksikatne (posušene) zbirke Flora exsiccata Austro-Hungarica (Avstro-ogrska
posušena flora), pri kateri so sodelovali tudi kranjski (slovenski) botaniki. (Praprotnik, N., 2004: Kernerjev mak. Gea
14 (8): 37-38.)
Paris quadrifolia L. - volčja jagoda
V mračnem srednjem veku so bili ljudje prepričani, da lahko z volčjo jagodo
rešijo vsakogar, ki ga je začaral hudič ali hudobni duh. Če so v žepih imeli
jagode, ki so jih nabrali med obema šmarnoma (med 15. avgustom in 8.
septembrom), so bili obvarovani pred kugo in drugimi nalezljivimi boleznimi.
Kljub tej čudežni zdravilnosti so se ljudje rastline bali in je niso veliko
uporabljali. Sloveči italijanski zdravnik Pietro Andrea Mattioli (1501-1577) je
napisal komentarje k Dioskuridovim spisom De materia medica. Delo je bilo
prava uspešnica 16. stoletja in je doživelo več kot 60 izdaj in ponatisov. V
njem Mattioli opisuje zdravilna sredstva predvsem rastlinskega izvora. O volčji
jagodi je zapisal: »Mnogi pravijo, da te jagode prikličejo spanec, če jih pojemo.
Sam tega ne bom preskusil, saj bi lahko priklicale tudi večni spanec.« Volčjo
jagodo nekateri uvrščajo v družino lilijevk (Liliaceae), nekateri pa v posebno družino trilistovke (Trilliaceae). V zemlji
ima vodoravno koreniko, nadzemno steblo je visoko 30 cm. V vretencu ima nameščene 4 liste, ki so ovalni ali jajčasti,
na koncu priostreni, dolgi do 10 cm in mrežasto žilnati. Imajo en sam zvezdast, simetričen cvet. Cvetni listi v zunanjem
krogu so zeleni, v notranjem pa rumenkasti. Iz cveta se razvije temno moder, približno en cm debel jagodast plod, ki
vsebuje saponinske glikozide in je zelo strupen. Volčja jagoda je redka izjema med enokaličnicami, saj ima razločno
mrežasto žilnate liste in štirištevne cvetove. Splošno je razširjena skoraj po celi Evropi, Mali Aziji in v Sibiriji. Po vsej
Sloveniji raste v senčnih, vlažnih gozdovih. Mnoga ljudska imena nas opozarjajo na močno strupenost: črna bil,
hudičevo oko, hudoglidje, kačja jagoda… Latinsko rodovno ime Paris naj bi rastlina dobila zaradi simetrične
razporeditve zelenih listov in cvetnih delov (par = enak); po mitološki razlagi pa je dobila ime po trojanskem kraljeviču