Pagina 70 - Juliana_Book_slo

70
pošiljal svojim botaničnim prijateljem in mentorjem v Celovec, na Dunaj in v
Leipzig. Tako je na Dunaj avstrijskemu botaniku N. T. Hostu poslal grintavec s
Polhograjskih Dolomitov. Host ga je v opisal in poimenoval po najditelju
oziroma pošiljatelju. Ni pa navedel točnega nahajališča, ampak je zelo
približno zapisal, da raste na Kranjskem v gorah in alpskih kotlinah. Klasično
nahajališče Hladnikovega grintavca je hrib Goljek v Polhograjskih Dolomitih.
S tega nahajališča ga je nabral botanik Alfonz Paulin. Zapisal je, da je takson
nabral na klasičnem nahajališču. Hladnikov grintavec uvrščamo v družino
ščetičevke (Dipsacaeae). Doseže višino do enega metra, stebelni listi so mehko
zvezdasto dlakavi, lirasti, z velikim in izrazitim končnim rogljem, stranskih
rogljev večkrat ni. Glavičasta socvetja z modro vijoličnimi cvetovi obdajajo ovojkovi listi. Raste na toplih rastiščih, na
travnikih, med grmovjem in v redkih gozdovih od nižine do montanskega pasu v dinarskem, predalpskem in
preddinarskem območju (Polhograjsko hribovje, Idrijsko, Zasavje, ob spodnjem toku Savinje ter na slovenski in
hrvaški strani Gorjancev. Vrsta, ki nosi ime po Francu Hladniku, je ena od naših približno 70 endemičnih rastlin.
(Praprotnik, N., 2002: Hladnikov grintavec. Gea 12 (1): 65.)
Scopolia carniolica Jacq. - kranjska bunika
Že davnega leta 1550 je sloveči italijanski zdravnik P. A. Mattioli na Sabotinu
nad Solkanom pri (Novi) Gorici našel rastlino, ki je bila podobna strupeni
volčji češnji. Mnogo kasneje so jo poimenovali po znamenitem idrijskem
zdravniku in naravoslovcu Janezu Antonu Scopoliju in po nekdanji deželi
Kranjski. Po slovensko ji pravimo kranjska bunika ali kranjski volčič.
Uvrščamo jo v družino razhudnikovke (Solanaceae). Visoka je do 60 cm,
kimasti zvonasti cvetovi so na zunanji strani rjave barve, na notranji strani pa
so rumenkasto zeleni. V Sloveniji raste v bukovih gozdovih in v vlažnih
soteskah. Razširjena je tudi v srednji in jugovzhodni Evropi, bližnje sorodnice
pa ima le v Aziji. Izredno redka in endemična pa je oblika kranjske bunike, ki
jo je v gozdovih okoli Turjaka našel botanik Franc Hladnik in so jo kasneje
imenovali po njem: Hladnikova bunika (Scopolia carniolica f. hladnikiana). Od kranjske bunike se loči po barvi
cvetov, ki so zunaj in znotraj zelenkasto rumene barve. Ima le nekaj nahajališč: Kolovec pri Kamniku, pod Lubnikom
pri Škofji Loki, v Posočju v dolini Idrije in nad Borovniškim Peklom. V Rdečem seznamu ogroženih rastlinskih vrst je
uvrščena med redke, saj je pri nas endemična in ima na Turjaku svoje klasično nahajališče. (Praprotnik, N., 1999:
Vmesna oblika med Hladnikovo in kranjsko buniko? Gea 9 (12): 66.)
Telekia speciosa (Schreb.) Baumg. - navadna ognjica
»Prelepa, sončnici podobna telekija« je v Juliani očarala Juliusa Kugyja.
Uvrščamo jo v družino nebinovke (Asteraceae). Stasita, krepka rastlina je
visoka do dveh metrov, v zemlji ima močno, valjasto koreniko. Spodnji listi so
široko trikotni, pecljati in imajo srčasto dno. Steblo je v zgornjem delu
razraslo. Zgornji listi so rombasti ali podolgasti in sedeči. Socvetja - koški - so
široka 5 do 6 cm in imajo rumene cvetove. Slovensko ime za to rastlino je
ognjica. Strokovno, latinsko ime pa je ognjica dobila po madžarskem plemiču
in podporniku umetnosti in znanosti Samuelu Telekiju de Szeku. Ognjica je
razširjena v južnih in vzhodnih Karpatih, na Balkanskem polotoku, v Mali
Aziji in na Kavkazu. Na zahod sega do Slovenije, kjer je avtohtona (samonikla)
v dinarskem, preddinarskem in submediteranskem območju, v alpskem in predalpskem območju pa je prinešena ali
podivjana (subspontana). Ponekod jo sadijo kot okrasno rastlino po vrtovih in s teh rastišč lahko »uide« v naravo. V
Sloveniji so največja samonikla nahajališča ognjice na gozdnih robovih in posekah na Snežniški planoti. Nenavadno pa
se nam zdi, da jo srečamo tudi v bohinjskem kotu pri Savici. Tja so jo verjetno zanesli vojaki v času prve svetovne
vojne s senom, ki so ga po vojaški žičnici vozili na Komno. To nahajališče je botaniku Viktorju Petkovšku vzbudilo
pozornost že leta 1930. Takrat je tam raslo le nekaj primerkov. Dobrih trideset let kasneje je ognjico Tone Wraber
našel že ob cesti pri Sv. Duhu in Sv. Janezu ter ob poti na Komno. Če se v juliju spustimo z mejnega prehoda Jezerski
vrh na avstrijsko stran po dolini Bele do Železne Kaple, lahko ob cesti vidimo ognjico v velikih količinah. Prav
neverjetno je, kako se je ta tujka udomačila v osrčju Karavank. Nekaj primerkov lahko opazimo tudi na naši strani ob
odcepu ceste do Planšarskega jezera. (Praprotnik, N., 1998: Ognjica. Gea 8 (11): 64.)
Trollius europaeus L. subsp. europaeus - navadna pogačica
Rastline, ki so zdravilne, užitne, koristne, strupene, škodljive ali samo preprosto lepe, imajo veliko ljudskih imen. Ena
od takih ljubkih, pa tudi strupenih cvetlic je pogačica. Henrik Freyer je pred več kot stopetdesetimi leti zapisal ime
planinčica, na Jesenicah so ji rekli »zlat jabolk«, na Tolminskem lisjak, na Koroškem lesjak, ponekod anjevec, škatla,