Pagina 66 - Juliana_Book_slo

66
travnikih, resavah, močvirjih in v gozdovih v Evraziji. V ljudski medicini je znana kot zdravilo pri želodčnih in
črevesnih težavah. Uporabljali so jo za grgranje. Kako so jo nekoč cenili, nam izpričuje tudi ime korenina oziroma
koren device Marije. Eno od mnogih imen je tudi krvomočnica. Kadar ostrgamo koreniko, se pojavi rdeča barva in
korenika izgleda krvava. Ponekod jo imenujejo tudi grižna trava, gnila korenina in krvavi koren. Ima namreč kratko
koreniko: »Srednja, najbolj močna korenina je kakor odgriznjena, druge postranske so pa majhne in tenke. Ono glavno
korenino je baje hudobec odgriznil. Storil je to, da se ljudje ne bi mogli zdraviti. Pa vseeno raste, ker se napravijo
okrog glavne korenine male, da se cvetlica ne zatre.« (Praprotnik, N., 2002: Marijin grižljej ali srčna moč. Gea 12 (12):
65.)
Primula auricula L. subsp. auricula - avrikelj
Lepi jeglič, avrikelj, ključ sv. Petra, mešenikeljc, mežikelj, šmugeljček,
trotovka je nekaj imen, ki jih za to rastlino uporabljajo v različnih krajih
Slovenije. Živo rumeni cvetovi prijetno dišijo, listi v pritlični rožici so
obrobljeni s hrustančastim robom in moknato poprhnjeni. Uvrščamo ga v
družino jegličevke (Primulaceae). Avrikelj je zelo razširjena rastlina po
skalovju naših Alp in njihovega predgorja.V Zasavju, na robu Trnovskega
gozda in drugod v nižjih legah je ledenodobni ostanek. Najnižje nahajališče v
Sloveniji je pri Škocjanskih jamah. Lepi jeglič je zavarovana vrsta. (Praprotnik,
N., 1996: V kraljestvu triglavske rože. Gea 6 (6), priloga št. 5.; Praprotnik, N.,
2006: Pravljično ljubki jegliči. Gea 16 (6): 58-59.)
Primula carniolica Jacq. - kranjski jeglič
»Na poti gor rase vselej nekam pravljično lepi ljubki jeglič, križanec med
dvema najplemenitejšima vrstama primul z naših Alp, katerega so si tako
imenitno izmislile gore okrog Idrije.« Tako je zapisal Julius Kugy v delu Iz
minulih dni. Zaradi njegovih nahajališč ga imenujemo idrijski jeglič, po
prevedenem latinskem izrazu pa lahko tudi dražestni jeglič. Nastal je s
križanjem med kranjskim jegličem (Primula carniolica) in avrikljem ali lepim
jegličem (Primula auricula). Uvrščamo ga v družino jegličevke (Primulaceae).
Na nekaterih nahajališčih raste kranjski jeglič skupaj z avrikljem. Tam lahko
nastane zanimiv križanec. Prvi ga je leta 1822 v Kendovih robeh na Jelenku
odkril Joseph Feriantschitsch (Ferjančič), laborant v cesarsko kraljevi lekarni v
Idriji. Nekateri križanci so bolj podobni kranjskemu jegliču, drugi pa avriklju.
Najlepšo obliko cvetov in najlepšo barvo imajo rastline, ki so v približno enaki meri podedovale lastnosti obeh staršev.
Avriklju so podobni po značilno moknatih listih, kranjskemu jegliču pa po rdečkastih cvetovih, ki prijetno dišijo. V
preteklosti je bil ogrožen zaradi ljubiteljskih in verjetno tudi poklicnih botanikov. Tako v strokovnem časopisu Flora,
ki je izhajala v Regensburgu, leta 1838 lahko preberemo naznanilo J. Ferjančiča, ki sporoča bralcem, da ima precejšnjo
zalogo redkih in zelo iskanih rastlin iz Idrije ter bližnje okolice. Nabral jih je spomladi in poleti in jih skrbno posušil.
Za centurijo (sto različnih rastlin) bo zaračunal tri do največ štiri goldinarje; na večjo količino bo priznal tudi popust.
Na seznamu sta bila tako kranjski kot tudi idrijski jeglič! Avgusta leta 1839 je muzejski kustos Henrik Freyer obiskal
Jelenk in obžaloval iztrebljenje idrijskega jegliča in poudaril, da so k temu veliko pripomogli prav nabiralci rastlinskih
redkosti. V maju leta 1838 se je na poti v Črno goro na Kranjskem mudil saški kralj Friderik Avgust II. Obiskal je tudi
Idrijo – kranjske botanične Atene. Ob Idrijci je občudoval pravkar razcveteli kranjski jeglič ali škrlatnik. Na Kendovem
vrhu na Jelenku pa si je ogledal tudi ljubki idrijski jeglič! V naravi srečanje z idrijskim jegličem ni pogosto. Konec
aprila zacveti v našem najstarejšem alpskem botaničnem vrtu Juliana v Trenti. V vrtu zelo lepo plodi in Jožeta
Bavcona, vodjo Botaničnega vrta v Ljubljani, kamor pošiljamo semena iz Juliane, je zanimalo, ali so semena morda
tudi kaljiva. Pred nekaj leti so nekaj semen posejali, nekaj jih je vzklilo in ena od rastlinic je tudi zacvetela!
(Praprotnik, N., 2006: Pravljično ljubki jegliči. Gea 16 (6): 58-59.)
Primula farinosa L. - moknati jeglič
Uvrščamo ga v družino jegličevke (Primulaceae) in je ena od desetih vrst
jegličev, ki rastejo na Slovenskem. Pri dnu ima listno rožico. Rob mladih listov
je zavihan navzdol. Zgoraj so zeleni, na spodnji strani pa so značilno belo
moknato poprhnjeni in zato je dobil tako latinsko kot tudi slovensko ime.
Rdeče vijolični cvetovi so v mnogocvetnem kobulu. Imajo rumen golt. Raste
na vlažnih travnikih in močvirjih od nižin do montanskega pasu, najbolj
pogosto v alpskem svetu. Razširjen je v Alpah, v evropskih gorovjih in v
Arktiki.